Danes sem si kupil 2 knjigi

17.1.2012


RETROŠIK
Savin Sever arhitekt in Milan Mihelič, arhitektura med stvarnostjo in vizijami. Povod za nakup je bilo dejstvo, da smo prisiljeni v iskanje najemnih prostorov za naš mali biro in sta dve zelo resni opciji v stavbah omenjenih arhitektov. Knjigi sta sicer obe objekt poželenja že od prej, saj od nekdaj premorem že kar fetišistično navdušenje nad retro, malo zmečkanimi, malo lisastimi in napol razpadlimi ročno izdelanimi ozalid / letraset načrti, ki sami po sebi dišijo po umetnini. Včasih imam celo občutek, da me te žmohtne risbe na papirju in celo male, slabo čitljive reprodukcije iz knjig bolj ganejo kot same arhitekture, ki jih doživljam v živo. Ampak, da ne bo pomote, mislim, da je razlog izključno moja z naivno nostalgijo izkrivljena predstava. Predstavljam si namreč te mojstre iz šestdesetih, kako so ure dolgo za svojo risalno mizo neumorno izumljali načine pritrjevanja, krojili stike in pilili detajle (ki so jih kasneje vrli bratje socializma na gradbišču dokaj verno ustvarili), brez da bi morali med delovnikom nujno reagirati na 17 mailov, opraviti 13 telefonskih klicev s podizvajalci in jih prepričati, da izdelajo PZI v štirinajstih dneh ter naročniku poslati popravljeno verzijo racionalizacije popisa verzija 6 faze 1B v upanju, da ne bodo spet grozili s penali, na koncu popoldneva pa poslušati še dolgovezno »kratko« predstavitev o revolucionarnih novostih na področju svetil. Upam, da mi tega nostalgičnega sanjarjenja ne gre zameriti. Morda pa vendarle fascinacija nad nekaj desetletij starimi načrti prihaja iz silovite ideje, ki jo je moč znova in znova razbirati iz načrtov, kjer je vsaka črta in črka posledica globokega razmisleka in je sled rotringa skoraj primerljiva s potezo na slikarskem platnu. In če načrti delujejo retro ob današnji CTRL+C, CTRL+V arhitekturni kulturi, so stavbe velikokrat še vedno sodobne, inventivne, izzivalne, skratka moderne v tistem žlahtnem pomenu besede.
Kakorkoli, odločitev med A in B bo na koncu sladka, če bomo le zmogli najemnino pa da bo še za v usta kaj ostalo.

POANTA
Imam pa eno veliko kritiko na obe knjigi. Namreč, če se objavljajo tlorisi in risbe, bi se mi zdelo logično, da se, tako kot so nas učili na 1. letniku faxa, objavijo v merilu ali z merilno skalo in označeno orientacijo. Če tega ni, menim da tloris služi bolj umetniškemu vtisu, izgubi pa tisti tehnični racio. Če govorimo o arhitekturi kot veščini manipulacije z merilom, predlagam, da to veščino pokažemo na ta način, da merilo pokažemo. In mi, ki bi knjigo med drugim pragmatično uporabili tudi zato, da »izmerimo« stare mojstre, pa morda le iz pritlehnega razloga, da preverimo kvadrature morebitih najemnih prostorov, bi bili potešeni. Je pa res, da oblikovalcem te krevljice in simboli lahko krepko hodijo v zelje.

Druga dilema pa je bolj uredniška. Ali v monografiji za predstavitev arhitekta uporabiti reproducirane, beri digitalno prerisane, ali originalne načrte. Bernikova nova monografija (2011) je v tem oziru naprednejša, natančnejša. Načrti so s tem bolj analitični, saj se s prerisovanjem poskrbi za »skupni imenovalec«. V prvi Miheličevi monografiji iz leta 1980 so načrti, jasno, analogni. Sprašujem pa se, ali zato ni cela zadeva izgubila tisto malo žmohta, retro šarma in divljenja nad načrtom kot neke vrste gesamtkunstwerkom. Po malo surfanja ugotovim, da ima Miheličeva iz leta 1980 vsekakor lepšo naslovnico, že sama knjiga je retro (stara toliko kot jaz), oblikoval jo je Ranko Novak. Mogoče bi jo imel celo raje od te nadrkane nekajmesečnice. Po letu 80 je Miheliča itak ugrabil postmodernizem... Miheličeva je za moj okus malo preumetnozgodovinska in premalo razlaga projekte. Severjeva pa se mi zdi taka graditeljska, kot je bil on sam. In razlaga projekte. Imata pa obe veliko lepih fotk. Kot piece mi pa nobena ne prekaša tiste o Iliji Arnautoviću. Ta mi je lepa.

EPILOG
Po prihodu domov in oznanjenju moje nove pridobitve me je ženska mojega življenja nadrla, kako lahko v času krize, z nejasnimi obeti za naprej, zapravim 70 eurov za nekaj, kar bi pač rad imel in je v prvi vrsti moj osebni luksuz, če ona pazi, da ne zapravlja in ne ve, če bom naslednji teden sploh lahko prispeval za registracijo avtomobila. Dvomesečni otrok je neutolažljivo jokal, enaintridesetletni pa se je užaljeno drl nazaj.


*opomba: S tem zapisom morda ponovno obujam svoje samočistilno pisarjenje, na nek način sem to pogrešal. Vmes sem se 2x zaljubil, zadnjič še traja, dobil otroka, ostalo verjetno niti ni tako pomembno.