ROISIN MURPHY 2X V 25URAH
Tole je pršlo na moj mail 23.06.2008 ob 1.12. Recenzijo mi je poslala Nina kot gostujoče pero (mislim, da pišeš bolj zabavno od mene btw. razen tega z oblekami in preoblačenjem ne razumem ne tebe ne nje :)
ej luka, ne morem spat in sem se lotla pisat. ker ko jaz nekaj oblubim, jaz neki naredim. se mi zdi. ni tako zabavno kot ce bi ti napisal. dovolim ti, da popravis zadeve, napises spremno besedo, dodas dve sali al pa vsaj sumnike. dovolim pa ti tudi, da zadeve ne objavis. itak sem si mogla sama zase napisat, tako da bom lahko brala svojim vnukom. razen, ce se internet do takrat ne bo sesul...
vse se je v bistvu začelo enkrat na faksu na dušanovem kavču na njegovi televiziji, ko sem z odprtimi očmi gledala roisin muphy na mtvju. takoj kupila cd, tretji dan še vse ostale in tako postala ultimate fan od moloko in kasneje tudi gospe solo pevke. potem sem hotla it na njen koncert. nikjer je ni bilo blizu (ne maram predaleč hodit od doma), nekdo me ni nikoli povabil v barcelono, lani ko pa je bila v zagrebu noben ni hotel z mano (opravičilo ma luka, ker je bil v ameriki). sama pa tudi ne hodim po svetu. moje pravilo. zajebano, vem.
in tdm, letos, ko ni moje usodno leto, pride gospa madam v ljubljano in dan kasneje še na reko in kar je najboljše: ugotovila sem, da razen, če ni šla s helikopterjom ali ladjo, se je skoraj sto procentno peljala sedem metrov stran od moje rodne hiše. beat this!!!!! za transparent 'i love you roisin' na sosednjem omwj-u ni bilo časa.
končno končno je prišel ta junij, natrpane križanke (aja, verjetno je ključnega pomena podatek, da je bil pri 29letih to moj prvi koncert v križankah – spet moje pravilo, da ne hodim po koncertih – tako, da me je ambient čisto očaral), super družba (po moje smo bli vsi, a ne?), dosadni elevatorsi in potem.. tema. in ona (ok, še prej sta pršle njeni hudo dobri plesačici sz orto kulskimi gibi – že treniram koreografijo !!!). najprej totalen šok: kva, od vseh najbolj kul zadev, se bejba obleče črn kostim??!?! wtf?!??! ko se je preoblekla, sem si oddahnila. v glavnem, dosti ne bom pisala, ker ste bli itak vsi tm, ampak meni je blo kul, pa tudi če drugi (dušan in prijatelji) jočeste, da to ni to. cel koncert sem densala, ob živce me ni spravil niti en taff gaj v ledru pred mano. najboljši del koncerta je bil itak – nobody loves me, v ta rdeči jakni za cez glavo!!! takrat bi lahko umrla in nikoli vec prišla nazaj. po koncertu je blo jadi, jadi, jadi. počasi smo se odpravljali in poslavljali, bla sem že malo živčna in nervozna, sam se je splačalo: vidla majhno tanko rit od roisin in stric od dallasa mi je dal plakat, s katerim je vesna potem udarla vsak količek od bikofeja do kongresnega. ga ravnam že dva tedna.
v glavnem misija roisin dvakrat v 25urah se je nadaljevala naslednji dan na reki na festivalu hartera. zadeva je orto kul in jo vsem priporočam. cena vstopnice 20 evričkov, cena pijače – veliko pivo malo več kot 2eura, folk dokaj skulira in kar je najpomembnejše – nobenega slovenca in glupiranje do amena. ampak pika na i je pa ambient – zapuščena tovarna papirja v zapuščenem industrijskem kompleksu, med pečinami pod osvetljenim viaduktom avtoceste. ne bom dosti nabijala, se splača poguglat. prišli smo malo pozno (peštal in mečkal je jure, mi 4babe smo ble pronte že ob sedmih) in zamudili moje edine kul hrvate - elemental in prišli glih na neke wannabe sadomazo-garbage bejbe. booring! ker smo seveda poznali skrivnost koncerta od roisin (hude plesačice), smo se postavli direkt pod oder pod hude plesačice. zadeva je bila karseda ista kot v ljubljani, razen krajša, hude plesačice so ble oblečene kot za na trg in mislim, da ni blo tako kul stika z občinstvom kot v ljubljani. v reki ni rekla, da smo bjutiful crowd in enkrat je hotla, da neki pojemo in folku ni šlo. je pa folk (občinstvo) čuden – pred mano je stala ena bejba, ki je škljocala miljon taužentkrat, vmes še zamenjala kartico in težila, če si jo rukal. mona. takih je blo še najmanj dvajset okol mene. mone. je bilo pa rs bolj festivalsko vzdušje, medtem ko je blo v ljubljani bolj sofisticirano. itak.
v glavnem, če potegnem črto (tako s svinčnikom!!!) – v ljubljani sem bila vzhičena nad roisin, v reki pa sem imela občutek, da sva že frendici! v vsakem primeru se jo je splačalo videt dva krat in gledala bi jo še tretjič, sam ker jih nimam več dvajset, je to skoraj nemogoče.. softič jst, sej vem.....
ej luka, ne morem spat in sem se lotla pisat. ker ko jaz nekaj oblubim, jaz neki naredim. se mi zdi. ni tako zabavno kot ce bi ti napisal. dovolim ti, da popravis zadeve, napises spremno besedo, dodas dve sali al pa vsaj sumnike. dovolim pa ti tudi, da zadeve ne objavis. itak sem si mogla sama zase napisat, tako da bom lahko brala svojim vnukom. razen, ce se internet do takrat ne bo sesul...
vse se je v bistvu začelo enkrat na faksu na dušanovem kavču na njegovi televiziji, ko sem z odprtimi očmi gledala roisin muphy na mtvju. takoj kupila cd, tretji dan še vse ostale in tako postala ultimate fan od moloko in kasneje tudi gospe solo pevke. potem sem hotla it na njen koncert. nikjer je ni bilo blizu (ne maram predaleč hodit od doma), nekdo me ni nikoli povabil v barcelono, lani ko pa je bila v zagrebu noben ni hotel z mano (opravičilo ma luka, ker je bil v ameriki). sama pa tudi ne hodim po svetu. moje pravilo. zajebano, vem.
in tdm, letos, ko ni moje usodno leto, pride gospa madam v ljubljano in dan kasneje še na reko in kar je najboljše: ugotovila sem, da razen, če ni šla s helikopterjom ali ladjo, se je skoraj sto procentno peljala sedem metrov stran od moje rodne hiše. beat this!!!!! za transparent 'i love you roisin' na sosednjem omwj-u ni bilo časa.
končno končno je prišel ta junij, natrpane križanke (aja, verjetno je ključnega pomena podatek, da je bil pri 29letih to moj prvi koncert v križankah – spet moje pravilo, da ne hodim po koncertih – tako, da me je ambient čisto očaral), super družba (po moje smo bli vsi, a ne?), dosadni elevatorsi in potem.. tema. in ona (ok, še prej sta pršle njeni hudo dobri plesačici sz orto kulskimi gibi – že treniram koreografijo !!!). najprej totalen šok: kva, od vseh najbolj kul zadev, se bejba obleče črn kostim??!?! wtf?!??! ko se je preoblekla, sem si oddahnila. v glavnem, dosti ne bom pisala, ker ste bli itak vsi tm, ampak meni je blo kul, pa tudi če drugi (dušan in prijatelji) jočeste, da to ni to. cel koncert sem densala, ob živce me ni spravil niti en taff gaj v ledru pred mano. najboljši del koncerta je bil itak – nobody loves me, v ta rdeči jakni za cez glavo!!! takrat bi lahko umrla in nikoli vec prišla nazaj. po koncertu je blo jadi, jadi, jadi. počasi smo se odpravljali in poslavljali, bla sem že malo živčna in nervozna, sam se je splačalo: vidla majhno tanko rit od roisin in stric od dallasa mi je dal plakat, s katerim je vesna potem udarla vsak količek od bikofeja do kongresnega. ga ravnam že dva tedna.
v glavnem misija roisin dvakrat v 25urah se je nadaljevala naslednji dan na reki na festivalu hartera. zadeva je orto kul in jo vsem priporočam. cena vstopnice 20 evričkov, cena pijače – veliko pivo malo več kot 2eura, folk dokaj skulira in kar je najpomembnejše – nobenega slovenca in glupiranje do amena. ampak pika na i je pa ambient – zapuščena tovarna papirja v zapuščenem industrijskem kompleksu, med pečinami pod osvetljenim viaduktom avtoceste. ne bom dosti nabijala, se splača poguglat. prišli smo malo pozno (peštal in mečkal je jure, mi 4babe smo ble pronte že ob sedmih) in zamudili moje edine kul hrvate - elemental in prišli glih na neke wannabe sadomazo-garbage bejbe. booring! ker smo seveda poznali skrivnost koncerta od roisin (hude plesačice), smo se postavli direkt pod oder pod hude plesačice. zadeva je bila karseda ista kot v ljubljani, razen krajša, hude plesačice so ble oblečene kot za na trg in mislim, da ni blo tako kul stika z občinstvom kot v ljubljani. v reki ni rekla, da smo bjutiful crowd in enkrat je hotla, da neki pojemo in folku ni šlo. je pa folk (občinstvo) čuden – pred mano je stala ena bejba, ki je škljocala miljon taužentkrat, vmes še zamenjala kartico in težila, če si jo rukal. mona. takih je blo še najmanj dvajset okol mene. mone. je bilo pa rs bolj festivalsko vzdušje, medtem ko je blo v ljubljani bolj sofisticirano. itak.
v glavnem, če potegnem črto (tako s svinčnikom!!!) – v ljubljani sem bila vzhičena nad roisin, v reki pa sem imela občutek, da sva že frendici! v vsakem primeru se jo je splačalo videt dva krat in gledala bi jo še tretjič, sam ker jih nimam več dvajset, je to skoraj nemogoče.. softič jst, sej vem.....
posted by 'luka at 12:06 pop.
3 Comments:
jupiiiiii!! na lukatovem kul blogu sem!
ampak šumnike bi pa res lahko dodal.
kaj ne razumeš s preoblačenjem - to je najboljši del lajfa, se preoblačit... ne veš, kaj zamujaš.
hvala za objavo.
Dolžna si mi pivo :) Joj zdele sm se neki spomnil... nekaj sem bil dogovorjen z nekom za radikalno striženje sračjega gnezda...
pivo dobiš.
za gnezdo pa tako.. si mogu dvignt telefon na metelkovi. mislim, imaš telefon in ne dviguješ.. to je skor slabše kukr, če ga ne bi imel!
:)
Objavite komentar
<< Home