naročnik in jaz, suženj

Kakšen je moj odnos do naročnika? Ali moram ugoditi vsaki njegovi muhi. Vedno sem si predstavljal, da me nekdo najame zato, ker jaz pač bolje obvladam prostor kot on. Saj to je vse lepo in prav. Potem pa pride vprašanje O K U S A. Okusi so pač različni in tu težko pride do racionalne razlage. Nekomu je všeč abstraktna umetnost, drugemu pa slika blejskega jezera z otočkom, ki jo je narisal nek nedeljski slikar. Nekomu so bolj všeč kvadrati, drugemu pa krogi.

Kako odreagirati, ko ti investitor reče: tam bo stal pa kozolček? Danes sem bil pošten, preveč pošten (skoraj brutalno pošten): rekel sem: jaz v tem prostoru ne bi postavil kozolca. Ker ni razloga, da bi tam stal. Kar malo je osupnila. Ne bom samo kimal in ja, ja, ja super super. Povedal sem mnenje, za katerim stojim. Moja etična odgovornost je, naročnika tudi podučiti na področju, za katero sem navsezadnje strokovnjak.

Kozolec naj postavi, vendar jaz z njim nimam nič. Kurc, gre za mojo kredibilnost. Nisem nadaljeval s tem, da je kozolec, če ga privlečeš od drugod, če nima racionalne funkcije, kič. For the record: nimam nič proti kozolcem, če je pravi kontekst in vsebina. Res je, da gre za kakovostno, zelo pomembno stavbno dediščino v sloveniji. Ne pa, da ga privlečeš od nekod, ker ti je všeč "starinsko" in s tem kao delaš uslugo stavbni dediščini. To je domačijstvo. če so ji tolk všeč kozolci, bi pač poiskala staro kmetijo s kozolcem in jo kupila. Po mojem je ne bi bil tak problem najti...

Investitorju predstaviš varianto poti, ki je daleč najcenejša in prostorsko daleč najboljša. Skratka, nanjo sem (bil) prav ponosen, ker je genialno preprosta. Vse muhe na en mah! In ti on prizna argumente, ki mu jih našteješ, nadaljuje pa: ampak jaz bi pa vseeno mela pot tukaj: in ti pove in pokaže, kje in kako. In se za glavo primeš, pogoltneš slino, in potem ti še enkrat, zakaj to ne bi bilo fajn...
In na koncu narediš tako, kot ti reče (še vedno se da vsako varianto izpeljati dobro ali slabo).

Teoretično vem, kaj moraš narediti v odnosu z naročnikom: biti moraš tak car, da sintetiziraš= kakovostno združiš investitorjeve - večkrat iracionalne želje in prostorske opredelilnice, ki se ti zdijo bistvene. Praktično mi je ravnokar padla rešitev na pamet. (za eno od dilem) JUHU osvoboditi se moraš tudi "ideologije estetike" in jo vsakič znova definirati skozi investitorjev okus. Ne smeš narediti po investitorjevem okusu, temveč moraš njegov okus prenesti na višji nivo! To je težko!

V glavnem, kozolec bo, v to sem prepričan, še vedno lahko naredim, da vse ostalo špila. Še vedno ga lahko tako umestim, da bo čim manj škode. Bom pač selektivno fotografiral za portfolio. Ali se bom pa zlagal, da je kozolec tam že bil (kar je na nek način tudi res). Strah me je predvsem tega, da se bo na koncu stvar izcimila v to, da nobenemu "stanovskemu kolegu" ne bom mogel zadeve pokazati, ne da bi moral pojasnjevati in opravičevati... bedno.

Mislim, da moram začeti svoje usluge prodajati približno 3x dražje. Nabiti si moram ceno. Potem bodo morda ljudje doumeli, da gre pri oblikovanju prostora za avtorsko delo, ki ga ne moreš kar po svoje kot ti paše spreminjati itd. Prostorsko kulturo imamo pač na nuli. In potem bodo ljudje od mene zahtevali maksimum, ne pa zgolj to, da jim narišem njihove želje na papir.

V glavnem, z naročnikom moraš biti lisjak. Moraš ga znati speljat na pravo pot. Moraš ga za nekaj navdušiti. Moraš se z njim pogovarjati, ga prepričevati. In sčasoma bo morda ponotranjil ideje, za katere mu tupiš, da so prave. In ko jih bo vzel za svoje, takrat je zmaga. Takrat se bosta zanje borila skupaj.

Na kurac mi gre, če mi investitor reče: pustim se presenetiti z idejami, potem pa prideš, mislim da z dobrim konceptom, on pa ti začne, še preden ga razložiš: tukaj bo tole, tukaj bo tole, tukaj bo tole, kot da že vse stoji. Joj sem bil razpizden. Pizda, kaj pol jaz tle delam? Naredi si sama po svoje, pa ne tratit mojega časa.

Pa ne, ni bil "polom" na sestanku, še zdaleč ne. Par predlogov je bilo sprejetih, za par jo bom še navdušil. Ampak strah me je, da bo veliko kakovosti prostora uničenih. Ker na prostor ne gleda kot na celoto, pač pa kot zbirko praznih prostorov, ki jih je potrebno "zapolniti". Ampak je dojemljiva. Samo ne vem, če imam dovolj časa.

Razumela je, da je praznina v prostoru velika vrednost. Še posebej potem, ko sem to podkrepil s tem, da je ta svet že z vsem prenapolnjen. Večina prostorskega oblikovanja tudi. Preobloženo! KAKOFONIJA. (S tem bi lahko opisal njen sedanji vrt, ampak nisem bil toliko iskren, da bi ji to povedal v obraz. Saj bi me še odpustila!)

Če ima človek veliko denarja, obstaja velika nevarnost, da ga porabi za napačne stvari.