mehiški (in gvatemalski) psi #2

zipolite, mexico. odraža splošno počutje vseh prisotnih

s hajke na nariz de maya ob jezeru atitlan v gvatemali

wtf?

špinača

Končno sem našel razlog, da se peljem z vzpenjačo kot se za novopečenega Ljubljančana spodobi. V nedeljo dopoldan oborožen s fotoaparatom odbicikliram na Krekov trg preizkusit, kako se z bojda dragim kamnom spotike pride na grad.

Prislonim kolo ob ograjo in ga priklenem nanjo. Očitno večina ljudi ne obišče vzpenjače z biciklom. Kljub steklenemu nadstrešku in kamnitemu jeziku pod njim, ljudje do kioska dostopajo po asfaltu ob njem. Ne vem ali jih motijo stopnice ali oblikovanost nadkritega sprejemnega prostora, ki se ne odpira proti trgu, pač pa stran od njega, proti gradu. V trg se v resnici ne more odpirati zaradi neugodne geometrije vogala, v katerega je umeščena vstopna postaja. Drugače gre vse preprosto. Kupiš karto na avtomatu in jo uporabiš podobno kot na smučišču. Samo da je tukaj vse bolj stekleno in kovinsko. V čakalnici bi mi bilo dolgčas, če ne bi opazoval dveh malih astronavtov, raziskovalcev neznanega, ki sta ju mami lovili naokrog. Opazita, da stopnice vodijo tudi navzdol, slišim, da na grad ne pelje vzpenjača, temveč špinača. Tudi jaz začnem vohljati za detajli. Ugaja mi diskretna osvetlitev. Ljudje se nabirajo dovolj hitro, nekdo opozori, da dvigalo že drsi z gradu.

Vkrcanje...odštevanje sekund...Vzletimo in že počasi in komaj slišno drsimo ob ostankih obrambnega zidu. Zanimivo, nisem vedel, da je bil zgrajen tudi na samem pobočju.

Vsako sekundo se vidi dlje. Hitro mine minuta, kolikor potrebujemo, da pridemo na drug svet. V grajsko podzemlje.

Oblikovanje grajske kleti deluje tektonsko, vstop je domala monumentalen. Ugajajo ustvarjanje prostorskih planov in preboji svetlobe od zgoraj. Orientacija je jasna: navzgor! Da je dostop v osrednji del grajskega dvorišča levo, mi pove svetloba, zato se mi ni potrebno ustavljati ob tabli, ki zeleno vpije v spokojnost rjave in sive. Uporaba materialov je dognana. Kontrast se vzpostavlja med tankimi kovinskimi elementi in težko grajsko gmoto. Beton je uporabljen raznovrstno. Kot masiven podporni zid z zanj potrebno grobostjo ali fin baldahin, ki se boči nad stebri.

Navdušen sem nad skalo, v katero je vrezan celoten prostor . Tudi vzpenjanje po številnih stopnicah, ki se zažirajo med skale, me zato ne moti preveč. Malo se je pa le treba pomujati za tisto kavo na grajskem dvorišču. Zanima pa me, kakšno mnenje imata o njih dedek in babica, ki sem ju videl spodaj. Mogoče gresta z liftom in ne delita mojega občudovanja višinske razgibanosti prostora.

Kmalu se spustim nazaj v mesto. Za trenutek se mi zazdi kot da pristajam na planiški velikanki. Občutek mi stopnjuje streha, ki se boči kot doskočišče. Komaj čakam na kaj podobnega v Planici, pa na Triglavu tudi še nisem bil.

*ogled: nedelja, 11.11.

*txt: ponedeljek, 12.11.

* tole je rezulatat delavnice arhitekturne kritike. V bistvu ni kritika, ampak prosti spis. Nisem imel časa (beri: ni se mi dalo), resno naštudirat zadeve in poskusit narest "resne" kritike. Zato sem izhajal samo iz subjekta. Namen vsega skupaj: arhitektura in prostor morata prodreti v obče medije, to je preseči samozadovoljevalne debate znotraj stroke.

Sklep: nad vsem sem bil neobjektivno navdušen, ker se je pač - dejstvo- fajn pelat z vzpenjačo. Moral bi it še enkrat za večjo distanco, pozornost in objektivnost.
Sicer pa, zihr je kkšn bloger že pisal o vzpenjači. To bi mi bil lahko tudi vir!

Do druzga tedna mam čas, da zadevo izboljšam. Kaj dosti ne bom naredil. Mislim, da je vedno bolje biti predmet kritik kot kritik!

Zdele pa na per.

mehiški psi #1

no v bistvu sta dve mrcini iz DFa v senci. Bližje nisem upal.


Pa še en ps, ki se je poslovil od mene na stopnišču za metro zadnji dan v DFu.

Res se mi ne da za nazaj fotk urejat.