utrinek

Včeraj sem videl muco, ki je elegantno, kot to znajo le one, splezala na drevo. Matr sem ji bil fouš.

Portfolio sm naredil, danes ga nesem sprintat. Ko bom spucal vse "stare dolgove" - to bo, upam, v začetku marca, začnem projekt "moja tazaresna spletna stran", kjer bo moja mapca na ogled tudi internetu. Imam idejo pokazati oblikovanje prostora kot proces. Torej imeti blog, kjer bi vsak dan ali pa vsak teden objavil: delam topato, tle mam probleme itd. Problem je, ker nisem samostojen, torej delam za druge, kar pomeni, da to težko kar objavlim na netu - bi rabil vsaj njihovo privolitev. Bomo vidli.

Naslov bi bil: Golo oblikovanje. (tko kot Jamie v kuhni) Kar bi se mi zdelo še posebej zanimivo, je, da bi lahko ljudje s komentarji vplivali na sam razvoj ideje. Mogoče me nekdo kot "laik" in "neobremenjen" lahko na nekaj opozori, na kar sem zaradi prevelike osredotočenosti pozabil.

Spet na silo

delam v noči. Klasifikatorska boring jajca. Nujno zlo, v skoraj brezupnem zaostanku, itak. Se mi je začelo spati, očitno je guarana popustila. Pa sem malo čekiral po siblogsih in ugotovil, da je še par takih, ki delajo ponoči ali vsaj jamrajo o tem. Pa nisem več tako zaspan (sotrpini vedno pomagajo) in bom oddelal še eno kitico. Bomo vidli, kako bom jutri (na silo) vstal. Mt sem napisal na pildek, naj me zjutraj prosim zbudi, preden gre v službo!

Zdaj sem se spomnil, da je to redno počela, ko sem hodil v gimnazijo, saj je skrbela, da ne bi zamudil in bognedaj dobil kakšne neopravičene ure. Metoda, ki me je vedno vrgla iz postelje: Mt mi odkrije kovtr (ker je vse drugo že poskusila - prižiganje luči, vpitje,...) in potem me sram pred mt zaradi jutranje erekcije ("uradno" pa šok zaradi mraza) vrže v pozicijo, v kateri naj se šotorčka ne bi vidlo..."jutranja telovadba" se je potem nadaljevala še na busu (takrat sem po moji biološki uri namreč še spal). Eh srednjašola.

ajd, delat!

...došao je Fuke!

Danes zvečer bo čez kako uro na TVS bosanski film Kod amidže Idriza. Gledal sem ga lani v letnem kinu. Ful lep film, bosanski, človeški, topel, počasen, grenkosladek. Na ta film imam še posebej lep spomin: v poletni noči, ki mu je sledila, se je nekaj lepega, toplega prikradlo v mojo posteljo...

...danes pač ne...

tole sem našel...

...med prekladanjem starih listov, mi je kar simpatično. Očitno sem razmišljal o njem v 3d. In zdajle , ko jih tako gledam, vem kje sem te črke že videl: v RADOVEDNEM TAČKU, uvodno špico je naredil Marjan Manček, čigar fen sem, njegove risanke sem enkrat gledal v Kinoteki.
PS, Pred kratkim sem tudi njega videl v Cankarjevem domu na bienalu ilustracije. Lepa razstava, kul mi je bilo, da je vsak avtor imel največ po 3,4 ilustracije, tako da si na mali razstavi videl celo raznolikost različnih svetov. Občudujem ilustratorje, mogoče tudi zato, ker bi si tudi sam želel tako risati.

rešitev...

...za včerajšnje "jamranje" je preprosta: postati "jebač". Naročnika moram "zapeljati", očarati, mu zmešati glavo, tako da ne bo niti vedel, kaj ga je doletelo... Odnos z investitorjem, ki ga moram vzpostaviti, je najbolje ilustriral Magnifico: ..."iz roke mi boš jedla, bejbi"...

naročnik in jaz, suženj

Kakšen je moj odnos do naročnika? Ali moram ugoditi vsaki njegovi muhi. Vedno sem si predstavljal, da me nekdo najame zato, ker jaz pač bolje obvladam prostor kot on. Saj to je vse lepo in prav. Potem pa pride vprašanje O K U S A. Okusi so pač različni in tu težko pride do racionalne razlage. Nekomu je všeč abstraktna umetnost, drugemu pa slika blejskega jezera z otočkom, ki jo je narisal nek nedeljski slikar. Nekomu so bolj všeč kvadrati, drugemu pa krogi.

Kako odreagirati, ko ti investitor reče: tam bo stal pa kozolček? Danes sem bil pošten, preveč pošten (skoraj brutalno pošten): rekel sem: jaz v tem prostoru ne bi postavil kozolca. Ker ni razloga, da bi tam stal. Kar malo je osupnila. Ne bom samo kimal in ja, ja, ja super super. Povedal sem mnenje, za katerim stojim. Moja etična odgovornost je, naročnika tudi podučiti na področju, za katero sem navsezadnje strokovnjak.

Kozolec naj postavi, vendar jaz z njim nimam nič. Kurc, gre za mojo kredibilnost. Nisem nadaljeval s tem, da je kozolec, če ga privlečeš od drugod, če nima racionalne funkcije, kič. For the record: nimam nič proti kozolcem, če je pravi kontekst in vsebina. Res je, da gre za kakovostno, zelo pomembno stavbno dediščino v sloveniji. Ne pa, da ga privlečeš od nekod, ker ti je všeč "starinsko" in s tem kao delaš uslugo stavbni dediščini. To je domačijstvo. če so ji tolk všeč kozolci, bi pač poiskala staro kmetijo s kozolcem in jo kupila. Po mojem je ne bi bil tak problem najti...

Investitorju predstaviš varianto poti, ki je daleč najcenejša in prostorsko daleč najboljša. Skratka, nanjo sem (bil) prav ponosen, ker je genialno preprosta. Vse muhe na en mah! In ti on prizna argumente, ki mu jih našteješ, nadaljuje pa: ampak jaz bi pa vseeno mela pot tukaj: in ti pove in pokaže, kje in kako. In se za glavo primeš, pogoltneš slino, in potem ti še enkrat, zakaj to ne bi bilo fajn...
In na koncu narediš tako, kot ti reče (še vedno se da vsako varianto izpeljati dobro ali slabo).

Teoretično vem, kaj moraš narediti v odnosu z naročnikom: biti moraš tak car, da sintetiziraš= kakovostno združiš investitorjeve - večkrat iracionalne želje in prostorske opredelilnice, ki se ti zdijo bistvene. Praktično mi je ravnokar padla rešitev na pamet. (za eno od dilem) JUHU osvoboditi se moraš tudi "ideologije estetike" in jo vsakič znova definirati skozi investitorjev okus. Ne smeš narediti po investitorjevem okusu, temveč moraš njegov okus prenesti na višji nivo! To je težko!

V glavnem, kozolec bo, v to sem prepričan, še vedno lahko naredim, da vse ostalo špila. Še vedno ga lahko tako umestim, da bo čim manj škode. Bom pač selektivno fotografiral za portfolio. Ali se bom pa zlagal, da je kozolec tam že bil (kar je na nek način tudi res). Strah me je predvsem tega, da se bo na koncu stvar izcimila v to, da nobenemu "stanovskemu kolegu" ne bom mogel zadeve pokazati, ne da bi moral pojasnjevati in opravičevati... bedno.

Mislim, da moram začeti svoje usluge prodajati približno 3x dražje. Nabiti si moram ceno. Potem bodo morda ljudje doumeli, da gre pri oblikovanju prostora za avtorsko delo, ki ga ne moreš kar po svoje kot ti paše spreminjati itd. Prostorsko kulturo imamo pač na nuli. In potem bodo ljudje od mene zahtevali maksimum, ne pa zgolj to, da jim narišem njihove želje na papir.

V glavnem, z naročnikom moraš biti lisjak. Moraš ga znati speljat na pravo pot. Moraš ga za nekaj navdušiti. Moraš se z njim pogovarjati, ga prepričevati. In sčasoma bo morda ponotranjil ideje, za katere mu tupiš, da so prave. In ko jih bo vzel za svoje, takrat je zmaga. Takrat se bosta zanje borila skupaj.

Na kurac mi gre, če mi investitor reče: pustim se presenetiti z idejami, potem pa prideš, mislim da z dobrim konceptom, on pa ti začne, še preden ga razložiš: tukaj bo tole, tukaj bo tole, tukaj bo tole, kot da že vse stoji. Joj sem bil razpizden. Pizda, kaj pol jaz tle delam? Naredi si sama po svoje, pa ne tratit mojega časa.

Pa ne, ni bil "polom" na sestanku, še zdaleč ne. Par predlogov je bilo sprejetih, za par jo bom še navdušil. Ampak strah me je, da bo veliko kakovosti prostora uničenih. Ker na prostor ne gleda kot na celoto, pač pa kot zbirko praznih prostorov, ki jih je potrebno "zapolniti". Ampak je dojemljiva. Samo ne vem, če imam dovolj časa.

Razumela je, da je praznina v prostoru velika vrednost. Še posebej potem, ko sem to podkrepil s tem, da je ta svet že z vsem prenapolnjen. Večina prostorskega oblikovanja tudi. Preobloženo! KAKOFONIJA. (S tem bi lahko opisal njen sedanji vrt, ampak nisem bil toliko iskren, da bi ji to povedal v obraz. Saj bi me še odpustila!)

Če ima človek veliko denarja, obstaja velika nevarnost, da ga porabi za napačne stvari.

report in razmišljanje

Evo, končujem mojo delovno noč za danes, ki se je nepričakovano zavlekla. Ampak delam zanimivo stvar tam doli in gori v Brežicah, sem že nekaj pisal o njej, ko sem imel ogled terena. Pa je klicala investitorka 12.1., če je že kaj narejeno, da bi ona že kaj delala... Zmenjena sva bila, da 10.1. začnem delati na njenem projektu, ker do tedaj nisem imel časa in da do konca februarja izdelam idejno rešitev. Pa zdaj pravi, da bi ona že konec januarja imela, da bi že delala. Pa bom pač moral nekaj na hitro narest. (You work better under pressure...). Ta konec tedna imava prvi sestanek, kjer ji moram predstaviti koncept. In danes sem dobil par hudih idej (zato pač še ne spim), ki jih moram jutri samo še dovolj jasno naskicirati - neke hitre fotomontaže bodo to, pa kakšne skice, referenčne fotografije že izvedenih projektov - da se pokaže glavne principe urejanja...Najbolj mi je kulj, ker so rešitve zelo RACIONALNE, preproste in rešujejo osnovne probleme - zasebnost, razgled, dostopnost in hkrati, kar je najpomembneje, ohranjajo obstoječe kakovosti prostora, in še več, karseda dobro poudarjajo njihovo doživljanje. Skratka, mislim, da sem osnovne poteze v prostoru že dobro nastavil, bolje rečeno - iz prostora jih je bilo potrebno samo razbrati. Stvar bo treba le še razviti in izpeljati do konca. Ko bom mel kako slikco, pokažem. Jebiga, skener mi nekaj štrajka.

Portfolio sem skoraj končal, kar zadovoljen, še par popravkov (1 dan dela). Čisto, brez odvečnega okrasja, držati sem se skušal načela: manj je več. In mislim, da sem uspel povedati bistveno...

S tem končujem poročilo in začenjam z razmišljanjem: v zadnjem času ful delam. Ta vikend skoraj nisem spal - čas med soboto zjutraj in ponedeljkom zvečer sem doživljal kot en sam doolg dan. Oddal sem projekt, ki sem ga sicer vsebinsko končal že konec lanskega leta. Point: mislim, da imamo ljudje zaradi tega, ker ni zime in snega nekako porušen bioritem. Ko je sneg in zima, gremo tudi mi ljudje malo na zimsko spanje. Čas se pozimi upočasni. Letos ni tako, dela se na polno, saj je že kar pomlad in vsi kar butamo od energije. Zato komaj čakam sneg, da se bom lahko malo ustavil. Ps: Seveda dopuščam možnost, da moje razmišljanje ne drži.

Prihajajoči vikend pa planiram več druženja. Tudi par perov se mi bo prav prileglo.